JAZ SEM ZELEN, KAKŠNE BARVE SI PA TI?
Tipologije osebnosti in njihova informativna moč
Če ste kadarkoli reševali kakšen psihološki test, katerega rezultat vam je pokazal, da ste ta ali oni tip osebnosti, ste se najverjetneje čudili točnosti opisa vaših osebnostnih lastnosti. Tistih, na katere ste ponosni in so vam všeč in tudi tistih, ki si jih včasih le stežka priznate, a vendarle veste, da držijo.
Jaz sem zelen. To pomeni, da sem analitičen ter imam rad red in strukturo. Vse dobro premislim, preden se odločim in želim biti pravičen. Zaradi tega me lahko drugi včasih vidijo kot trmastega, malenkostnega, togega in celo sumničavega.
Jaz sem moder. To pomeni, da so mi v življenju najpomembnejši medosebni odnosi. Rad pomagam drugim, sem uvideven in empatičen. Zaradi tega me lahko drugi včasih vidijo kot preveč zaupljivega, popustljivega, podredljivega in celo naivnega.
Jaz sem rdeč. To pomeni, da sem ambiciozen in mi je zelo pomembno, da dosežem zastavljeni cilj – kakorkoli že. Sem samozavesten in odločen ter želim biti tisti, ki vodi druge. Zaradi tega me lahko drugi včasih vidijo kot preveč tekmovalnega, neusmiljenega, arogantnega in celo diktatorskega.
Opisi, kot so ti trije, so značilni za tipološke pristope osebnostne diagnostike. Tipologije osebnosti so koncept klasificiranja posameznikov v določene kategorije oz. tipe osebnosti na podlagi izraženosti ene ali več osebnostnih potez. Te osebnostne poteze so največkrat predstavljene v obliki dihotomij, ki navidezno binarno delijo posameznike na eno ali drugo stran. Ena najbolj znanih tipologij (in tudi eden na splošno najbolj znanih psiholoških vprašalnikov) je vprašalnik MBTI (Myers - Briggs Type Indicator), katerega popularizirana različica je tudi prosto dostopna na spletu (o omejitvah prosto dostopnih različic kdaj drugič). Temelji na štirih dihotomijah in posledično končni rezultat prinese 16 možnih tipov osebnosti.
Tipološki osebnostni testi so sestavljeni tako, da rezultati odražajo, ali ste bolj »to« ali bolj »ono« oz. kateri generaliziran tip osebnosti med n-možnimi tipi ste glede na kombinacijo rezultatov posameznih merjenih lastnosti. Tako predstavljeni rezultati po mnenju posameznikov, ki test rešijo, v veliki večini primerov nosijo kar nekaj »resnice«. Zakaj je temu tako? Ker rezultati ponavadi opisujejo splošna vodila razmišljanja in vedenja, ki izhajajo iz tega ali onega ekstrema oz. prisotnosti ali odsotnosti merjenih lastnosti. Ekstreme je precej lahko razumeti in tudi opisati, zato se posameznik, ki se v določen ekstrem nagiba, v opisu na načelni ravni večinoma zlahka najde.
V tem pa se skriva tudi poglavitna past vseh tipologij: ko govorimo o osebnostnih lastnostih, pravih ekstremov pravzaprav ni. Tudi zelo izraziti »zeleni« so kdaj »rdeči« ali pa »modri« in vsak tip osebnosti kdaj kaže znake drugih tipov osebnosti po neki teoriji. Zakaj prihaja do tega? Že prej smo povedali, da tipologije osebnosti v teoriji sestavljajo lastnosti po navidezno binarnem sistemu: lastnost je prisotna ali pa je ni (oz. je prisoten njen kontra ekstrem). Ker pa v realnosti pojavnost osebnostnih lastnosti ni binarna, ampak se razteza na kontinuumu in večinoma ustreza normalni (Gaussovi) distribuciji, tipologije slonijo na tem, da določijo minimalno vrednost oz. intervale vrednosti rezultatov za merjene osebnostne lastnosti, ki nato tvorijo kombinatoriko tipov osebnosti.
Za praktični primer si bomo sposodili dihotomijo introvertnost – ekstravertnost, enega najbolj znanih konceptov v poljudni psihologiji, pri katerem pojma predstavljata dva ekstrema enega kontinuuma osebnostne lastnosti. Samo na hitro osvežimo: introverti usmerjajo svojo energijo v notranji svet (misli, čustva, ideje, ipd), ekstraverti pa v zunanjega (aktivnosti, druženje, doživetja, ipd). Introverti so razmišljujoči, premišljeni in zadržani, ekstraverti so energični, družabni in odzivni. Kako lahko to izmerimo?
V teoriji precej preprosto. Bolj, kot je posameznik introvertiran, manj je ekstravertiran in obratno. Če npr. sledimo lestvici od 0 do 100, recimo, da spodnja polovica (od 0 do 50) predstavlja polje introvertnosti, zgornja polovica (od 50 do 100) pa polje ekstravertnosti. Če torej na psihološkem testu, ki to lastnost meri, dosežete rezultat nad 50, ste ekstravertirani, sicer ste introvertirani. V osnovi to drži, vendar pa moramo vedeti, da ni vseeno, ali dosežemo rezultat 88 ali pa 60. V prvem primeru so naše lastnosti zelo verjetno precej blizu opisu ekstrema ekstravertnosti, v drugem pa sicer pademo v polje ekstravertnosti, vendar je v praksi naše vedenje velikokrat tudi introvertirano obarvano. Kdaj točno pa je introvertirano obarvano, ali lahko samo na osnovi te številke vemo? Žal ne.
»Čisti introvert in čisti ekstravert ne obstajata. Takšni osebi bi lahko našli zgolj v norišnici.«
Carl Gustav Jung, psihoanalitik ter avtor pojmov introvertnost in ekstravertnost
Tipologije osebnosti so v bistvu odraz človekove težnje, da »popredalčka« svet okrog sebe in tudi sebe v njem. Če smo strokovno – psihološko iskreni, večinoma sodijo v psevdoznanstveno območje in jih strokovnjaki s področja psihometrije (op. veja psihologije, ki se ukvarja s psihološkim testiranjem) večinoma ne podpirajo ali pa jim celo pripisujejo horoskopski pomen. Kljub temu niso brez vrednosti, saj nam pomagajo razumeti elemente osebnosti na enostaven, poljuden in velikokrat tudi zabaven način. Spodbujajo nas k razumevanju medosebnih razlik in prenašanju teh spoznanj v prakso – v medosebne odnose.
Vendar pa se moramo pri tem zavedati, da na takšen način pridobljeni opisi ne bodo nikoli natančno razvozlali osebnosti posameznika, saj ne morejo precizirati njegovega razmišljanja v vsaki specifični situaciji in z gotovostjo napovedati njegovega vedenja. Vplivov na le-to je mnogo, mnogo več kot zgolj osebnostne preference. Poleg tega pa... če bi na svetu obstajalo le npr. 20 tipov osebnosti med sedmimi oz. zdaj že skoraj osmimi milijardami, kolikor nas je, bi znanstveniki verjetno že zdavnaj odkrili ultimativni recept, kako s posameznim tipom komunicirati, da bo interakcija imela pozitivne učinke, ki bi jih priznavali vsi tipi osebnosti. Kot vemo, temu žal ni tako. Zaradi generaliziranih opisov in iz njih izhajajočih morebitnih usmeritev za izboljšanje komunikacije, vedenja ali za splošno osebnostno rast so tipološki pristopi za točnejšo osebnostno diagnostiko ali oceno primernosti za posamezna delovna mesta v okviru evaluacije kadrov informacijsko nezadostni in – če jih uporabljamo kot edini vir – neprimerni.
Če bela in črna predstavljata dva ekstrema ene lastnosti, smo v praksi vsi ljudje sivi – razlikujemo se zgolj v odtenkih sivine, teh pa je toliko, kot je ljudi na Zemlji. Tudi tistih slavnih »50 odtenkov sive« ne zadošča, saj je vsak posameznik edinstvena kombinacija osebnostnih lastnosti. Niti dva nista popolnoma enaka. In ravno v tem sta tako čarobnost kot nadloga človeške narave ter njegove vpetosti v socialno okolje, ki ga obkroža.
Kaj torej pomeni, če je (bodoči) vodja pretežno zelen, pretežno rdeč ali pretežno moder?
Nazaj
